Draga Katarina, 

glede na tvoj zadnji zapis na blogu  se je vse zelo približalo koncu projekta. Knjiga je pisana za vse nas, ki smo šli oziroma gredo skozi proces posvojitve, in živimo življenje posvojenca ali posvojitelja. Ker nas ni tako malo, smo seveda tudi precej različni. Tako je tako knjigo verjetno težko napisati, saj je vsaka posvojitev edinstvena. Vsak ima namreč svojo zgodbo, ki je morda v določenih detajlih podobna vsem ostalim, v številnih pa je drugačna. Vsak proces posvojitve dojema na svoj način, s svojimi občutki.

Kar pa je pomembno, so občutki, ki mi jih je listanje tvoje, in kmalu naše knjige, dalo. Nehote si odgovarjaš na vprašanja, ki so postavljena v knjigi in se tako vračaš v tisti čas. V čas, ko sem prvič prijel drobno bitje in ga ogrnil z jopico, ker ga je zeblo, ko besede niso bile potrebne in smo odmislili vse okoli nas, ko je umaknil mojo roko, ki mu je bila na poti do piškota, ki ga je držala Mojca, ko je po dveh dneh druženja prvič »spregovoril« in potem ni nehal čebljati svoj ta-ta-ta, ko se je bilo težko vrniti v Ljubljano, ko sva z Mojco komaj čakala, kdaj greva spet v Moskvo, ko je naredil prva koraka, metal plastičnega možica po tleh in jedel kot drobni ptiček vse, kar je prišlo v njegovo bližino, ko me je sodnica izpraševala, kako ga bodo sprejeli pri nas in kje bomo živeli, ko sva kupovala prve obleke za najinega sina, ko smo prvič prespali pod isto streho, ko se je stiskal k meni na letu domov, ko…

Teh spominov,  prežetih s čustvi, je bilo danes veliko. S pomočjo tvoje knjige jih bo še več pri vseh, ki bodo imeli srečo, da jo imajo.

Bojan Suvorov, posvojitelj