V tistem svetem in vzvišenem trenutku, ko ženska prvič postane mati, se ne zaveda
popolnoma teže, kompleksnosti in odgovornosti svoje bodoče vloge. Narava ji je dodelila reflekse, instinkte in čustva, tako da prvič, zavestno ali ne, stisne svojega OTROKA na svoje prsi, nase in ga obdrži za vedno ... Včasih pa zaradi različnih, najpogosteje bolečih življenjskih okoliščin na žalost samo za hip.
O razlogih za to, zakaj so se starši zaradi neusmiljene igre usode prisiljeni ločiti od tistega, kar jim je najljubše, od svojega OTROKA, od svojega duha in telesa, je odveč govoriti. O tem, ali je to pošteno, je težko soditi!
Ali je narava pošteno uredila, ko nekomu kot darilo pošlje otroka, otroku pa pušča možnost, da v življenju lahko izbere vse, razen tega, kdo bodo njegovi starši? Tisti, ki je bil dovolj pogumen, da je sprejel ta izziv, bodisi v paru bodisi sam, skozi življenje doživi tako vzpone kot padce, trenutke sreče in zadovoljstva, ponosa in vsega tistega, kar spremlja odraščanje otroka. Medtem ko se tisti drugi – naj bo to mati, oče ali oba – na VELIKO ŽALOST v večini primerov ne zaveda pomanjkanja ali pa preprosto v svojem življenju ni mogel nič spremeniti in je dovolil, da mu iz rok izteče tona platine, ter se je prepustil nesmislu življenja, ki ga je skušal premagati s prepuščanjem slabim razvadam.
Kako pa je ob vsem tem z otrokom? Ali bo kje našel zavetje ali pa bo zavetje našlo njega?
DRAGA KATARINA,
Tvoja življenjska zgodba je edinstvena, podobna ni nobeni drugi. Zato ti tudi pišem. Glavni junak nista ne mati ne oče, temveč ti, njun otrok. Od rojstva si bila obveznost družbe, socialne službe. Takšna so pravila. Prvi korak naredi socialni delavec ... V tem primeru sem to bila jaz. Odkrivam skrivnost: zapuščena si bila dva meseca po rojstvu na delovni mizi pisarne, v kateri tudi jaz delam. Medtem ko sem organizirala nadaljnje korake, je kolegica iz računovodstva prinesla vse potrebno zate, te skopala, oblekla in nahranila. Odnesla sem te na otroški oddelek beranske bolnišnice. Od tam pa sem te, držeč v svojem naročju, odnesla v oskrbo otroškega doma Mladost Bijela v Herceg Novem. Na poti, dolgi več kot 200 km, sva se, ti, stara dva meseca, jaz pa 30 let, „pogovarjali o vsem mogočem".
Dom ni bil rešitev zate. Za zdravega, ljubkega in prisrčnega otroka, kakršna si bila, smo iskali drugo rešitev. Strinjali smo se, da te damo družini, ki bo skrbela zate kot za lastnega otroka, ki je izpolnjevala vse pogoje, samo ti si manjkala ... To je bila družina iz Ljubljane. Vsi smo bili zadovoljni. Tvoja sreča se je začela. Ampak ... Sreča se začne in se ustavi. Našla si me, ko si se znašla v težavah. In vse tvoje in najino ... se je vrnilo na začetek.
Moje premišljevanje o tebi, o vseh posvojenih otrocih sveta se je vzburkalo kot „nemirno morje". Kje in kaj je treba še storiti, kaj spremeniti, kaj dodati in kaj odvzeti od ZAKONA?
S pomočjo socialne služba v Ljubljani si rešila svojo težavo in dobila nov dom. Spomnim se prvega razgovora s tabo! Kot bi se pogovarjala z „majhnim, vendar velikim človekom". Razumela sem, kje leži teža tvojega „malega" življenja. Hotela si vedeti, od kod izhajaš! Zaradi tebe, otrok moj, nisem imela izbire, dala sem se ti na razpolago. Govorila sem ti vse tisto, kar govorijo socialni delavci ... Tebi to ni bilo dovolj. Iskala si mater, iskala si očeta, iskala si SEBE! Jaz pa sem takrat hotela le, da ti skupaj z NAMI najdeš sebe, ker si bila otrok.
Moja logika je bila, zdaj lahko to tudi povem, da ti odrasteš, da se redno šolaš, da ne zabredeš … In tako je tudi bilo. Postala si „moj" pridni otrok. Kasneje si sama našla svojo mater. Srečali sta se v Podgorici. Pišem stavek tvoje matere, ki ti ga je izgovorila: „O meni lahko izveš vse od moje socialne delavke, jaz imam samo njo, vse moje poti izhajajo iz Centra za socialno delo in se vračajo vanj." Vse fotografije, narejene ob srečanju s tabo, je prinesla, naj jih čuvam. Še vedno jih hranim.
Katarina, ti si, iščoč mater, našla BRATA. V domu Mladost v Bijeli je takrat bival dveletni fantič, tvoj brat.
Pripravila si presenečenje zame. Prišla si v center za socialno delo, da bi se srečali. Bilo je ... Bilo je ... In ostalo je v spominu. Bila si tako lepa, pametna, kulturna, omikana, urbana ... Vsi smo se zbrali okoli tebe in takrat smo bili vsi zadovoljni. Kasneje nam ni bilo težko napisati vseh mnenj, s katerimi bi olajšali posvojitev tvojega brata v Ljubljani. Tako smo skupaj omogočili, da tvoj brat in ti danes živita v veliko boljših razmerah v istem mestu. Takšen primer združitve brata in sestre nam v praksi ni bil znan. Drugi junak te zgodbe je tvoj brat. Naše poslanstvo je, da vsakemu otroku omogočimo normalne razmere za pravilno odraščanje. V tem primeru sami ocenite, ali nam je to tudi uspelo. Pot smo prehodili skupaj, to je bila moja poklicna in moralna obveznost. Vama pa, otroka moja, želim vse dobro v nadaljnjem življenju.
Ana Vuksanović, dipl. soc. del, CSD Berane, Črna Gora