Spominska knjiga in aplikacija za posvojene otroke Naših prvih 1095 korakov je plod dolgoletnega prizadevanja in trdega dela Katarine Tomšič, hkrati pa sta to tudi dve njeni izpolnjeni želji.

Katarino Tomšič sem spoznala leta 2003, ko sem poučevala angleščino na Srednji šoli v Ljubljani. Sprva je bila Katarina le ena v skupini tridesetih dijakov, vendar je kmalu pokazala zanimanje za moj predmet in z zglednim sodelovanjem pri pouku izstopala iz množice. 

Katarino sem bolje spoznala leta 2005, ko smo preko enega od šolskih projektov odšli na ekskurzijo v Split. Takrat sva se veliko pogovarjali in Katarina mi je odprto pripovedovala o tem, kaj za njo pomeni biti posvojeni otrok. Zaupala mi je tudi, da ima veliko željo, da bi nekoč spoznala svoje biološke starše. Njeno pristno pripovedovanje se mi je vtisnilo v spomin in po tihem sem sočustvovala z odraščajočim dekletom, ki je iskalo svoj prostor na svetu. Po končani srednji šoli je Katarina večkrat prihajala na obisk v šolo, nato pa sva se le občasno slišali.

Leta kasneje sem na televiziji videla prispevek, v katerem je Katarina pripovedovala, da je svojo biološko mamo res spoznala. Bila sem presrečna zanjo, saj sem vedela, da je bila to njena velika želja. Hkrati sem spoznala, kako pogumna in vztrajna je, da si je utrla pot do postavljenega cilja.

Življenje je teklo dalje in o Katarini nisem ničesar več slišala, dokler me ni nekega dne poklicala in mi zaupala svoje načrte o spominski knjigi za posvojene otroke in me prosila za pomoč pri prevodu, kar sem ji z veseljem obljubila. Njena dobra dela, dobrodelne koncerte in dogodke za večjo informiranost o posvojencih sem spremljala tudi preko spleta. Ko je bila knjiga končno v tisku, me je poklicala in v njenem glasu sem začutila veselje. Prav takšno radost je pokazala tudi ob nastanku njene spletne aplikacije.

Katarina Tomšič je svojo življenjsko izkušnjo spremenila v življenjsko poslanstvo in s tem pomagala številnim posvojenim otrokom, kot tudi staršem posvojiteljem. Mogoče je ravno zaradi težkega otroštva odrasla v tako močno osebnost, da je kar sama ustanovila humanitarni klub posvojencev AS (Adoptee's society), ustvarila spominsko knjigo in spletno aplikacijo za posvojence ter še vedno pomaga in svetuje pri mednarodnih posvojitvah in piše svoj blog.

Za zaključek lahko rečem, da je Katarina vztrajna in iznajdljiva, odločna in srčna, prav zato pa je tudi zadnji projekt izpeljala do konca in rezultat stoji pred nami. Spletna aplikacija je ljubka, prikupna in bo nedvomno razveselila marsikaterega otroka in starša. Prepričana sem, da nas bo Katarina v prihodnosti še večkrat presenetila in razveselila.