Katarina Tomšič, idejna snovalka, avtorica in obenem urednica dnevnika, ki mu je dala vabljiv naslov Naših prvih 1095 korakov, v nekem svojem zapisu razmišlja, da so posvojitve lahko uspešne ali neuspešne. 

Nič drugače torej ni kot v vseh drugih, bolj običajnih družinah z »lastnimi, rojenimi« otroki. Tudi v posvojiteljskih družinah ni nič črno-belo, ampak je pisano in z vsemi odtenki vmes. Vsaka družina ima bolj in ima manj srečna obdobja, ima dneve, ko se njeni člani počutimo slabo in bi najraje kar pobegnili, in dneve, ko smo presrečni, da smo skupaj. Kot ima vsaka družina svoje posebnosti, ki jo delajo enkratno in neponovljivo, jih ima tudi posvojiteljska.

Vesela sem, da sem dnevnik, ki ga je posebej za posvojene otroke pripravila pogumna in odločna Katarina, brala že med nastajanjem, da sem lahko majčkeno svetovala pri jezikovnih vprašanjih, obenem pa se ganjeno spominjala, kako sva se z možem odločila za posvojitev, kakšni so bili najini koraki do hčerke, kako smo se spoznali in zaživeli skupaj ... Dojenčkovega dnevnika v vnaprej pripravljeno knjižico sicer nisva pisala, imamo pa bogate fotografske albume, pisala sem dnevnik in shranila zabavne sezname hčerkinih otroških besed. Pa skrinjico zakladov imamo tudi: hčerkino prvo kapo in prvega medveda, stekleničko z dudo iz otroškega doma, kjer je preživela prvo leto, plastičen kozarec z letala … Še zdaj, ko je najina hčerka že najstnica, rada ogleduje in bere te intimne dokumente. Zgodbo o najini odločitvi zanjo, o našem prvem srečanju in o prihodu v Slovenijo, o nepozabnih prvih dnevih, z vso zmedo in močnimi čustvi vred, sva ji že neštetokrat pripovedovala. V njeno rojstno deželo smo potovali doslej dvakrat, obiskali smo tudi ustanovo, kjer je preživela prvo leto. 

Za posvojenega otroka je zgodba o njegovem prihodu enako pomembna kot zgodba o rojstvu, o katerem običajno žal nimamo dovolj informacij – kot tudi o bioloških starših ne. Dobro je, da teh tem ne odrivamo, ampak jih, kolikor zmoremo, sproti vključujemo v naše skupno življenje.

Tak ali drugačen dnevnik, album, spominski predmeti … vse to je pomembno tudi za nas starše, za čas, ki bo nezadržno prišel: čas, ko se otrok osamosvaja in moramo ob njem odraščati tudi mi, kar je lahko za družino zelo naporno in boleče, povezano s strahom, jezo, zamerami, razočaranjem … V trenutkih odtujenosti in sovraštva lahko zelo pomaga tudi kaj čisto, čisto  majhnega. 

Mogoče dnevnik   Naših prvih 1095 korakov …?